„Dopade se mi tukaj prav nic.“

15. aprila 1942 so nacisti pregnali Marijo Prušnik, rojeno Kelih, skupaj z njenim možem in s sedemletnim vnukom Vladimirjem z Wölfelnove (Belfelnove) domacije v Lobniku (Železna Kapla) in jih deportirali v taborišce Frauenaurach. Tam je zacela Marija Prušnik, ki se je šele kot odrasla naucila branja in pisanja, pisati dnevnik. Zadnja beležka v dnevniku je z dne 15. julija 1945, to je bil dan, ko so se v taborišcu preostale koroško-slovenske družine pripravljale na vrnitev v domovino. Dnevnik Marije Prušnik je iz vec razlogov svojevrsten dokument. V njem prebiramo obsežne in mnogoplastne misli in zaznavanja nasilno izseljene ženske, napisana ob samem dogajanju. Na svoj zelo osebni nacin bralcem in bralkam ponuja vpogled v taborišcni vsakdan v Frauenaurachu. Njena opazovanja dalec presegajo krog lastne družine, saj nas seznani s primeri smrti in z žalostjo ob teh dogodkih, o pošti iz domovine in s tem povezanim velikim veseljem. Seznani pa nas tudi s povsem obicajnimi, a nujnimi vsakdanjimi opravili v taborišcu. S foneticnim nacinom pisanja pa nam Marija Prušnik v svojem dnevniku ponovno obudi jezik, ki so ga v grapah Železne Kaple govorili v prvi polovici 20. stoletja.